V poletnem času se lahko pojavijo na listnih robovih pasovi kjer tkivo porjavi in sčasoma odmre. Rjavenje in propadanje tkiva se širi od listnega roba proti notranjosti listne ploskve. Vzroka za takšen pojav sta lahko dva: fiziološka suša in/ali zasoljena tla. Poleg iglavcev so na fiziološko sušo in zasoljena tla posebno občutljive naslednje drevesne vrste: divji kostanj, javor, lipa, rdečelistna bukev in ginko. Manj občutljivi so dob, graden, jesen in robinija.
Sol s katero pozimi posipamo ceste in poti vsebuje natrijev klorid. Ko se sneg topi, se sol (natrijev klorid) zanese v tla. Po dolgoletnem posipanju s soljo se lahko nahajajo v tleh povišane koncentracije soli tudi na področjih, ki so od cest bolj odmaknjena.
Dejavniki, predstavljeni v nadaljevanju, lahko privedejo do fiziološke suše. Povišana koncentracija natrijevega klorida v tleh povzroči, da je talna raztopina rastlinam težko dostopna. Zato je preprečeno sprejemanje dušika, kalija in kalcija skozi korenine. Ioni natrija lahko izpodrinejo ione kalcija in magnezija, ki zato drevesu niso na razpolago. Visoke vsebnosti natrija v tleh lahko vodijo k zbitosti tal, kar vpliva na slabšo oskrbo korenin s kisikom. Sposobnost fotosinteze listov se zaradi učinkov soli omeji, saj se zdrav del listne ploskve krči (manjša). Tekom vegetacije lahko listna ploskev odmre in list predčasno odpade z drevesa. Vsi našteti dejavniki lahko privedejo do fiziološke suše.
Škoda zaradi soli postane očitna na listih v zgodnjem poletju, ko postane listni rob svetel, kasneje pa porjavi. Tekom poletja se nekroze na listih povečajo v smeri proti sredini lista, tako, da ostane zelo malo ali nič neprizadetega tkiva. List se zvije navznoter, se nato popolnoma posuši in predčasno odpade. Simptomi so lahko enako izraženi na območju celotne krošnje, nemalokrat pa so bolj prizadeti listi tistega dela krošnje, ki je bliže cesti.
Pri visoki koncentraciji soli lahko pride do degenerirane rasti listov, zmanjšan je prirastek poganjkov. Prizadetost je lahko tako močna, da odmrejo posamezni deli krošnje ali celotno drevo. Dokler ni povečanega števila mrtvih vej, drevo ni potencialno nevarno. Seveda pa je priporočljivo, da se odmrle veje odstranijo v skladu z arborističnimi* načeli.
Kaj lahko storimo? Z željo, da ne povzročamo poškodb, uporabljamo sol (na osnovi NaCl) za soljenje cest le tam, kjer je to neobhodno potrebno. Poškodbe zmanjšamo, če uporabljamo sol magnezijevega in ne natrijevega klorida. Pri že poškodovanih drevesih lahko talno obremenitev s soljo zmanjšamo z močnim zalivanjem. Postopki, ko zamenjamo substrat s pomočjo posebnega sesalca, ali vnesemo v tla posebne izmenjevalce ionov, so zelo dragi in se pri nas praksi še ne uporabljajo.
*Arboristika je veda o gojenju dreves, ki temelji na razumevanju drevesne biologije. V preteklosti se je uporabljal izraz drevesna kirurgija.